Harry Potter Dvorana skrivnosti

[ Pobierz całość w formacie PDF ]

u`iva ob tem, da si Harry ne upa niti ganiti. "Vse bom uredil."
"Dovolite, bom jaz!" se je vme{al Sharmer. Zavihtel je palico, jo
usmeril v ka~o in zasli{al se je glasen pok. A namesto da bi ka~a
izginila, jo je vrglo tri metre v zrak, nato pa je z glasnim tleskom spet
pristala na tleh. To jo je popolnoma raztogotilo, divje je sikala in
{vignila proti Justinu. Tik pred njim je dvignila glavo, razprla gobec in se
spet pripravila na napad.
Harry ni natan~no vedel, zakaj je to storil. Pravzaprav se sploh ni
zavedal, kaj po~ne. Vedel je samo to, da so ga noge same od sebe
ponesle naprej, nato pa je, kot bi bil popoln butelj, zavpil: "Pusti ga!"
A kot po ~ude`u ga je ka~a ubogala in se je spustila na tla. Postala
je pokorna, kakor bi bila navadna cev za zalivanje, in poni`no je ~akala
nadaljnjih Harryjevih ukazov. Ta se je ni ve~ bal. Vedel je, da ka~a zdaj
ne bo napadla nikogar, ~eprav mu ni bilo jasno, od kod to ve.
Pogledal je Justina in se mu nasmehnil. Pri~akoval je, da je tudi
Justinu odleglo. Morda da bo zmeden. Ali pa da mu bo celo hvale`en.
Nikakor pa ni pri~akoval, da bo jezen in prestra{en.
"Kaj pa se gre{?!" je zavpil Justin. [e preden je Harry lahko rekel
karkoli, se je obrnil in oddivjal iz dvorane.
Raws je napravil korak naprej, zamahnil s palico in ka~a je izginila v
oblaku ~rnega dima. Tudi Raws je Harryja gledal na na~in, kakr{nega od
njega ni pri~akoval. Gledal ga je, kot bi se potrdili njegovi sumi, in je
tega vesel. Harry se je vsaj deloma zavedal tudi zlove{~ega {epetanja, ki
se je dvigalo ob stenah. Nato je za~util, da ga je nekdo za hrbtom
pocukal za pla{~.
"Pridi," mu je na uho rekel Ronov glas. "Gremo. Dajmo, pridi `e:"
Ron ga je popeljal iz dvorane, Hermiona pa je pritekla za njima. Ko
so {li skozi vrata, so se so{olci na obeh straneh vrat ritensko
umaknili, kakor bi se bali, da se bodo ~esa nalezli. Harry ni imel
pojma, kaj se dogaja, Ron in Hermiona pa mu vso dolgo pot do
gryfondomske dnevne sobe nista ni~esar razlo`ila. Tam ga je Ron potisnil
v naslanja~ in rekel: "Luskust si. Zakaj nama tega nisi povedal?"
"Kaj sem?" je vpra{al Harry.
"Luskust!" je ponovil Ron. "S ka~ami se zna{ pogovarjati."
"Vem," je rekel Harry. "Mislim, to je bilo {ele drugi~, da sem se
dejansko pogovarjal s ka~o. Prvi~ sem v `ivalskem vrtu po nesre~i
na{~uval boo konstriktor na svojega bratranca. No, to je dolga zgodba,
ampak ka~a mi je razlo`ila, da {e nikoli ni videla Brazilije, in potem
sem jo osvobodil, ne da bi jo zares nameraval. Ampak to je bilo, {e
preden sem izvedel, da sem ~arovnik."
"Boa konstriktor ti je razlo`ila, da {e nikoli ni videla Brazilije?" je
zaprepadeno ponovil Ron.
"Ja, pa kaj?" se je za~udil Harry. "Gotovo se zna s ka~ami
pogovarjati veliko ljudi."
"To pa ne bo dr`alo," je nemudoma zanikal Ron. "Zelo redki ste, ki
znate govoriti po ka~je in vsak luskust je sumljiv."
"Ampak zakaj?" se je razjezil Harry. "Kaj se greste vsi skupaj? ^e ne
bi ka~i rekel, naj pusti Justina pri miru..."
"A to si ji torej rekel."
"Kako to misli{? Saj si bil tam, sam si sli{al, kaj sem rekel."
"Sli{al sem te govoriti po ka~je," je razlo`il Ron. "Lahko bi rekel
karkoli. Ni~ ~udnega, da se je Justin tako prestra{il. Sli{ati je bilo, kot bi
nagovarjal ka~o, naj ga napade. Bilo je resni~no srhljivo."
Harry ga je nekaj ~asa samo debelo gledal.
"V drugem jeziku sem govoril? Tega sploh nisem vedel. Kako lahko
govorim neki drug jezik, ne da bi sploh vedel, da ga znam?"
Ron je zmajal z glavo. Oba s Hermiono sta ga gledala, kot bi jima
kdo umrl. Harryju ni bilo jasno, kaj je pri vsem skupaj tako groznega.
"Bi mi lahko, prosim, povedala, kaj je narobe, ~e sem nemarno veliki
ka~i prepre~il, da bi Justinu odgriznila glavo?" je vpra{al. "Saj ni
pomembno, kako sem to naredil, glavno je, da se mu ni treba udele`iti
Brezglavega lova."
"@al je pomembno," mu je odvrnila Hermiona, ki je kon~no
spregovorila. "Zelo, kajti prav Salazar Spolzgad je slovel po tem, da je
znal govoriti s ka~ami. Zato je simbol Spolzgadovcev ka~a."
Harry jo je debelo pogledal.
"Natanko tako," je pritrdil Ron. "Zdaj bo vsa {ola mislila, da si
njegov pra-pra-pra-pra-pravnuk."
"Seveda nisem," se je uprl Harry, a obenem ga je postalo strah, da
je to morda vseeno res.
"Te`ko bo{ dokazal, da nisi," je menila Hermiona. "Spolzgad je `ivel
pred tiso~ leti. In zdaj so vsi prepri~ani, da si njegov potomec."
Harry je tistega ve~era dolgo ~asa buden le`al v postelji. Skozi
razporek v baldahinu je opazoval sneg, ki ga je nosilo mimo okna, in
razmi{ljal.
Je morda res potomec Salazarja Spolzgada? Ne nazadnje ni vedel
ni~esar o prednikih svojega o~eta. Dursleyjevi so mu ve~krat prepovedali,
da bi jih spra{eval o ~arovni{kem sorodstvu.
Posku{al je potihem kaj re~i po ka~je. Ni in ni mu uspelo. Pomislil
je, da mora za to najbr` imeti pred sabo ka~o.
"Ampak saj sem Gryfondomovec," je pomislil. "Izbiruh me ne bi
dodelil sem, ~e bi bil Spolzgadove krvi."
"@e res," se je v njegovi glavi oglasil zoprn glasek, "ampak sam ve{,
da te je Izbiruh sprva hotel vtakniti v Spolzgad."
Harry se je obrnil na bok. Naslednjega dne bo pri rastlinoslovju
stopil do Justina. Razlo`il mu bo, da je ka~o ustavil, ne pa nagovarjal,
naj ga napade.
"To," je jezno pomislil in nejevoljno potolkel po blazini, da bi jo
zmeh~al, "bi pravzaprav moralo biti jasno {e takemu oslu."
A sneg, ki je pono~i za~el naletavati, je bil le za~etek sne`nega
viharja, ki se je razdivjal proti jutru. Naneslo je toliko snega, da so
odpovedali uro rastlinoslovja. Profesorica Ochrowt je nameravala
mandragoram nadeti nogavice in jih oviti v {ale. To je bilo zapleteno
opravilo, ki ga ni zaupala nikomur. Posebej zdaj ne, saj so mandragore
morale ~imprej odrasti, da bi z njimi o`ivili gospodi~no Norris in
Colina.
Harry je skupaj s prijateljema sedel ob kaminu v gryfondomski dnevni
sobi. Ron in Hermiona sta uro, ki bi jo sicer pre`ivel v rastlinjaku,
izrabila za partijo {aha. Medtem je Harry neprestano to`il, kako rad bi
se pogovoril z Justinom in mu vse skupaj razlo`il. [ Pobierz całość w formacie PDF ]

Archiwum